Odprava Kenija 2024

Hvaležne, z nasmehom na obrazu in žalostjo v očeh smo zaključile naše afriško popotovanje. Zadnja dva tedna sta minila kot bi trenil, pa vendar se je pripetilo mnogo nenavadnih in zanimivih dogodkov. Človek bi menil, da se v treh mesecih do dobra navadiš na afriško življenje in da te redko kakšna stvar preseneti. No, glej ga zlomka, Afrika ne sledi tem pravilom. Zdravniki v Keniji so namreč pričeli s stavko. Malo liči na Slovenijo, mar ne? Vendar to ni stavka, kot jo poznamo mi. V Sloveniji so zmeraj obravnavani urgentni pacienti, otroci in starejši - naj si bo med stavko ali ne; neobravnavana ostajajo le tista stanja, ki so neurgentna in lahko počakajo brez katastrofalnih posledic. V Keniji igra povsem druga pesem; med stavko ne obravnavajo NIKOGAR - tako kot so velike napisane črke, tako veliko je bilo tudi naše začudenje. V pediatrično ambulanto naše klinike je prišel deček z zelo slabo krvno sliko, ki je nemudoma potreboval transfuzijo krvi. Napotile smo ga v najbližjo bolnišnico v Bondu, kjer bi mu lahko in morali pomagati, vendar naše dobre namere so bile zaman. Deček bo transfuzijo krvi prejel šele po koncu stavke, no, morda. Naše upanje ostaja. Vzlic temu se je spisala še ena žalostna zgodba. Ambulanto kroničnih ran je tri mesece obiskovalo 20-letno dekle z osteomielitisom, ki hodi zgolj z oporo in čaka na svojo težko pričakovano operacijo ‘kratka’ štiri leta. Odkar je bila v naši obravnavi je imela planirana dva termina za operacijo. Prvič operacija ni bila izvedena zaradi pomanjkanja ustreznega materiala, drugič pa je bila odpovedana zaradi stavke. Da je stvar še bolj bizarna, so mnogi naši pacienti ostali brez osnovnih laboratorijskih in slikovnih preiskav, ker pač zdravniki stavkajo in stavkajo zares. Hipokratova zaprisega, kaj je to?

Zadnji vikend smo se odločile, da še enkrat obiščemo eno uro oddaljeno mesto Kisumu. Kot vsakič do sedaj smo se za prevoz dogovorile z našim lokalnim prevoznikom Johnom. Ker tokrat, zaradi obveznosti v cerkvi, ni imel časa, je za prevoz prosil prijatelja. Ko nas je zagledal je v strahu takoj zavrnil ponujeno delo in dejal: “Muzungutov pa že ne bom peljal.” Strah ga je bilo posledic, v kolikor bi se nam na cesti kaj pripetilo. Kljub temu smo se uspele dogovoriti za prevoz in si še zadnjič ogledale mesto. Po nekaj urnem potepanju smo si že zelo lačne privoščile kosilo v lokalni restavraciji na katerega smo čakale več kot 90 minut - mos, mos (počasi, počasi) drži kot pribito. Ob tem naj pojasnimo, da si nismo izbrale visoko kulinarične jedi, temveč njihovo lokalno ribo - Tilapio. Po treh mesecih se še kar nismo popolnoma uspele privaditi na afriški “mos mos” življenjski slog. Smo pa v zadnjem tednu, poleg prevoza v Kisumu, doživele še eno zavrnitev. Prvič se je zgodilo, da smo z našim delom na kliniki zaključile pred zaključkom previjanja kroničnih ran zunaj klinike, ki ga vodi Lily. Seveda smo se odločile, da pomagamo sodelavcem, vsem je cilj, da čimprej zaključimo z delom - delavcem in pacientom. Hitro smo se organizirale in previjanje ran je potekalo kot po tekočem traku, dokler ni pred kliniko čakala še zgolj peščica neprevitih ran. A tukaj se je zataknilo. Kot vse do sedaj smo tudi te paciente nagovorile, če želijo, da jim rane previjemo me - Muzungoti. Kontradiktorno pričakovanemu smo dobile zanimive odzive: eden je gledal v tla, drugi v zrak in tretji si je hitro raje našel sogovornika. Do tega trenutka še vedno ne vemo, kaj točno je bil razlog za tak odziv. Sklepamo, da mnogim obisk klinike predstavlja glavni dogodek dneva in s tem čas za druženje in pogovor s sovaščani. Zakaj bi torej želel prej domov? Poleg tega lahko z gotovostjo trdimo, da prebivalci zaupajo zdravstvenim veščinam lokalnih delavcev, kar je izjemno pomembno. Ko nas ni, so namreč oni tisti, na katerih stoji klinika v Majiwi. 

V zadnjem tednu je našo kliniko obiskala tudi 50 letna gospa s kronično rano, ki jo je (še kar uspešno) oskrbovala sama. Nad dobrim stanjem 8-letne rane smo bile pozitivno presenečene. Nas pa je šokiralo dejstvo, da gospa že od poškodbe naprej vsakodnevno jemlje Tramadol in širokospektralen antibiotik. Obe zdravili je brez kakršnegakoli problema kupila v lekarni. Hitro smo jo vključile v program obravnave kronične rane, jo podučile o indikacijah za jemanje teh zdravil ter o stranskih učinkih in predvidenemu trajanju terapije (ki definitivno ni 8 let).

Kot pravijo, se najboljše vedno prihrani za na konec. Tako smo tudi me z mnogimi načrti odlašale vse do zadnjega tedna. Sodelavci so nas peljali na sončni vzhod. Ob 5.50 zjutraj (tokrat po Slovenski točni uri, ne Kenijski) smo se zbrali in se odpravili na 20 minutni sprehod do najvišje točke Majiwe, počakali čudovit sončni vzhod, nato pa se odpravili do najlepšega dela vasi - majhnega skritega jezerca. Lokacija je bila na dosegu roke že ves čas, le 2 km oddaljena od naše klinike, vendar je za nas do tik pred zdajci ostala skrita. Zadnji teden smo se zato do jezera sprehodile še trikrat. Obiskale smo tudi največjo znamenitost regije, Kit Mikayi, skalna formacija visoka 120 metrov, ki pomeni “kamen prve žene”. Spomnimo, da so poligamne družine tukaj izjemno pogoste. Sprehod do vrha je bil sicer kratek, vendar po našem mnenju ne tako varen. Za varnost pri vzponu je poskrbela vodičeva roka in ne zajla ali oprimek. Pred odhodom smo za velikonočne praznike organizirale še poslednji poslovilni piknik. Poskusile smo pripraviti vse kar spada na slovensko velikonočno mizo, ki je bila na koncu polna dobrot, manjkala nam je le ta prava šunka in hren. Ob slovenski hrani in ritmih afriške glasbe smo se poslovile od naše nove afriške družine.

Odhajamo hvaležne za neprecenljivo življenjsko izkušnjo ter z mnogimi novimi prijatelji na drugem koncu sveta. Predvsem bi pa rade ohranile to afriško skromnost, željo po pomoči drugim in z vso žlico zajeti in uživati v našem prečudovitem svetu, ceniti dobro in premagati zlo.

Za konec bi se rade zahvalile vsakemu izmed vas za podporo, pomoč pri zbiranju finančnih in materialnih donacij, za lepe besede, dobre želje in neizmerno podporo, ki jo je bilo čutiti tudi tako daleč kot je daleč naša Afrika.

Erokamano! Se vidimo v prečudoviti Sloveniji.

Blog št. 3 - Skoraj na ciljni črti

Smo že dobro v zadnji tretjini našega bivanja v Majiwi. Kako hitro čas beži, kajne? Kljub temu, da smo tu že dobra 2 meseca in se počasi približujemo zadnjim tednom naše odprave, se nam še vedno vsakodnevno dogajajo zanimive in poučne stvari. Naše dogodivščine z veseljem delimo z vami, zato je na sporedu naš novi blog.

Po napornih tednih delanja na kliniki smo sklenile, da si tudi me že zaslužimo en kratek oddih in za vikend zaprle kliniko ter odšle na težko pričakovan safari v nacionalni park Maasai Mara. Naš vodič Richard nas je v petek že navsezgodaj zjutraj (beri ob 7ih namesto ob 5ih, kot smo bili dogovorjeni) prišel iskat s svojim jeep-om. Po nekaj urni vožnji smo le prispele do nacionalnega parka in že prvi dan nekaj ur preživele v družbi zeber, žiraf in slončkov. Spale smo v bližini parka, kar v šotoru, začuda pa smo bile edine gostje tega kampa. Celo soboto smo nato uživale v spoznavanju in občudovanju afriške flore in favne in z navdušenjem iskale živali po parku. Videle smo ogromno gazelic, impal, wildebeestov, zeber, žiraf pa tudi nilskih konjev in krokodilov. Nekakšen cilj oz. želja vsakega obiskovalca safarija pa je, da bi videl tudi živali, ki jih tu imenujejo The big five. Skupaj z dobrim in izkušenim vodičem smo tako uspele videti kar nekaj levov, bufalov in slončkov. Očitno smo rojene pod srečno zvezdo, saj nam je uspelo videti celo nosoroga, kar naj bi bila precejšnja redkost v tem letnem času. Edina žival s seznama, ki se nam na žalost ni želela pokazati je leopard, smo pa namesto njega videle dva geparda kako lenobno počivata v senci dreves. Med celodnevno vožnjo po tej čudoviti in prostrani afriški savani, smo si pripravile tudi piknik kosilo in jedle kar v družbi vseh teh živali. Zadnji dan našega “dopusta” pa smo si ogledale še čisto pravo masajsko vas. Masai so eno izmed najbolj znanih afriških plemen in še danes živijo na precej primitiven način, v hišicah iz blata. Še vedno se držijo tradicionalnih pravil in običajev, kljub temu pa vsaj njihovi otroci že obvezno obiskujejo šolske klopi. Obisk safarija in masajev je bila nedvomno čudovita izkušnja, ki jo res priporočamo vsem, ki boste imeli kdaj priložnost obiskati Afriko.

Polne vtisov in navdušenja smo se vrnile nazaj v našo Majiwo in z novim zanosom spet pričele z delom na kliniki. Da pa nam delo ni preveč enolično, nas še vedno sem in tja presenetijo kakšni nadvse zanimivi klinični primeri. V Kajino ambulanto je tako eno sredo prišla pacientka, ki se pri nas zdravi zaradi domnevne epilepsije. Gospa je precej težavna, saj ne jemlje zdravil po naših navodilih, včasih vzame kakšno tableto več kdaj pa tudi manj. Odločili smo se, da ji tokrat ne bomo predpisali zdravila za dva meseca, saj se želimo prepričati, da jih jemlje pravilno. Med zdravili je namreč tudi fenobarbital, ki ima lahko sedativni in adiktivni učinek. Izjemno nenavdušena in rahlo jezna se gospa iznenada vstane, sleče hlače, počepne in kar sredi ambulante opravi svojo malo potrebo. Ko opravi svoje, se le vstane, obleče in zapusti kliniko. Od samega šoka in strahu je Kaja splezala kar čez mizo in zapustila ambulanto ter na pomoč poklicala Marvina. Marvin je le skomignil z rameni češ, da je šlo za epileptični napad. No, takih napadov pri nas ne poznamo, gospa ima bolj verjetno kakšno drugo psihiatrično motnjo, ki pa je bila lahko že od začetka napačno diagnosticirana in zdravljena kot epilepsija. Še vedno nas kdaj presenetijo tudi kakšne rane, pa čeprav smo sedaj že dobro navajene na smrad in obsežnost nekaterih ran. Tako je Anja skoraj prevrnila stol, ko je Avgustinu odkrila prevezo in pod njo našla pravi roj črvov, ki so veselo migetali globoko v rani. Kako so tja prišli, nihče ne ve. Črvi pa niti niso edina žival, ki smo jo odkrile pri pacientih. Enemu smo iz ušesa potegnile dobra 2 cm veliko mravljo, ki je, kot nam je povedal, nekoliko ovirala njegov sluh. 

Večkrat smo v obravnavo dobile tudi kakšnega otročka, kjer smo že na prvi pogled videle, da je otrok malo drugačen. Obravnavale smo deklico z mikrocefalijo, dečka z downovim sindrom in nekaj drugih sindromskih otrok. Precej pa nas je presenetilo dejstvo, da starši teh otrok ne vedo, da so njihovi otroci nekoliko drugačni in morda nikoli ne bodo popolnoma dosegli svojih vrstnikov, prav tako pa jim tega ni povedal še nihče do zdaj. Tako smo bile žal me postavljene v to nezavidljivo vlogo in staršem razložile, da je sicer z njihovimi otroci vse v redu, kar se tiče njihovega zdravstvenega stanja, da pa bodo najverjetneje potrebovali malo več pomoči v življenju. 

Kako neprijetno je biti bolan, sploh pa v Keniji, smo na žalost izkusile tudi na lastni koži in tudi same podlegle trebušnim težavam. Najprej Kaja, nato Sara, na koncu pa še Lucija. Kot kaže naši želodčki le niso tako utrjeni in navajeni te kenijske hrane. Po nekaj odležanih dneh in bolj lahki prehrani smo si opomogle, se pa kot posledica tega od takrat naprej malo več vključujemo v kuhanje in zasnovanje naših jedilnikov. 

Po dveh mesecih dela na naši kliniki smo prišle do spoznanja, kako zelo je pomembna primarna preventiva, ozaveščanje o osebni higieni in zdravem načinu življenja. Vsakodnevno prepričujemo naše paciente, da poleg vseh zdravil obstajajo tudi drugi ukrepi, ki pa lahko vseeno precej izboljšajo oz. preprečijo kakšno bolezensko stanje. Tako jim na dolgo in široko razlagamo o zdravi prehrani, redni telovadbi in rednemu umivanju zob. Zato nas je še toliko bolj ganila zgodba našega 75-letnega pacienta, ki se pri nas zdravi zaradi visokega pritiska in sladkorne bolezni. Ko je prišel na redni pregled mu je Kaja, tako kot vsem drugim, podrobno razložila, da je poleg jemanja redne terapije zelo pomembna tudi redna telesna aktivnost. Ko smo nato eno popoldne odšle na sprehod po vasici, smo videle ravno tega gospoda kako teče po hribu navzgor. Ob srečanju nas pozdravi in nam potrdi, da se drži naših navodil, zjutraj namreč redno telovadi, zvečer pa preteče nekaj km - in to pri svojih 75. letih!

Da bi širile primarno preventivo tudi med mlajšo generacijo, smo eno petkovo popoldne odšle v bližnjo šolo in učence nižjih razredov učile pravilnega umivanja zob ter vsem v dar razdelile zobne ščetke in paste, ki smo jih prinesle s seboj. Nasmehi in hvaležnost otrok ob tem so nam segli globoko v srce in nam še enkrat potrdili, da delamo nekaj dobrega.

Poleg dela in pacientov pa si naše vikende rade popestrimo z različnimi aktivnostmi in izleti. Tako smo eno nedeljo obiskale sveto mašo, kjer smo bile kar častne gostje in s tem deležne precejšnje pozornosti s strani lokalnih prebivalcev. Med obredom nas je njihov župnik celo pozval, da se vstanemo in se vsem predstavimo. Sicer pa so njihove maše sproščene, vključujejo veliko petja in plesa, po drugi strani pa so tudi precej daljše - okvirno je maša trajala kar 3 ure. Eno popoldne smo obiskale tudi nam najbližjo bolnišnico v Bondu, kamor tudi same pogosto napotimo naše paciente. Tam so nas sprejeli odprtih rok in nam z veseljem pripravili malo ekskurzijo po vseh oddelkih te ustanove. Da pa si od napornih tednov dela tudi malo odpočijemo, smo za vikend obiskale lokalni resort z bazenom in za nekaj ur odklopile vse ostalo. Čisto po naključju smo tam srečale američana, ki je, kot se je izkazalo po nekaj izmenjanih besedah, pravzaprav zdravnik infektolog in vodja raziskovalnega centra za malarijo v Keniji. Skupaj smo zapadli v debato, izmenjali precej informacij in se prav prijetno podružili.

Počasi se približujemo koncu naše afriške pustolovščine, pa vendar se veselimo še zadnjih nekaj tednov in novih doživetij, ki nas čakajo. Pozdrav v našo Slovenijo 🙂 Se kmalu spet beremo!

Blog št. 2 - Običajne neobičajnosti

Mineva že več kot mesec dni časa, odkar smo prestopile prag naše klinike v Majiwi. Od takrat smo skupno pregledale približno 1800 pacientov, oskrbele 700 kroničnih ran, pojedle 50 chapatijev, 10 kozarcev arašidovega masla, pretekle 70 kilometrov rdečih cestic Majiwe in razpraskale vsaj 100 komarjevih pikov. Človek bi rekel, da smo se že kar privadile na afriški način življenja, a kljub temu nas kulturne razlike še kdaj presenetijo. 

Velikokrat nas nasmejijo njihova imena. Zdravile smo že mnogo “slavnih osebnosti”, med njimi tudi Nelsona Mandelo, Davida Beckhama pa tudi Salome. Občasno pa nam njihova imena namesto nasmeha na obrazu narišejo začudenje. Tako se je nekega prijetnega jutra, pred polno čakalnico pacientov, iz recepcije zaslišal glas ene izmed nas, ki je s pacientove kartice glasno prebrala ime gospe: “Iodine Allergy” (predstavljajte si to z afriškim naglasom). Sicer ji je bilo nekoliko čudno, zakaj bi se kdo pisal alergija, a vseeno - tukaj v Afriki ni nič nenavadno. Kar naenkrat se zasliši glasen krohot iz sosednjih ambulant. Seveda gospe ni bilo ime Iodine in se ni pisala Allergy. To je bilo zgolj opozorilo napisano točno nad njenim imenom, da je gospa alergična na jod. Po nekaj minutni zadregi in smehu, smo gospo uspele doklicati po pravem imenu, našim afriškim sodelavcem pa smo polepšale dan. 

Še ena izmed afriških posebnosti, na katero se nikakor ne moremo navaditi, je njihovo proslavljanje smrti. Pogreb je tukaj velik dogodek, veliko večji kot na primer rojstni dan ali kak drug praznik. Otroci in odrasli svojih rojstnih dni ne poznajo. Mame morajo močno premisliti, da se spomnijo, kdaj točno je bil njihov otroček rojen (težave predstavlja že leto rojstva, kaj šele mesec ali dan). Konec meseca januarja je umrl nekdo v dedkovi bližnji družini. Tako smo bile tudi same priča pripravi na pogreb. Več kot dvotedensko planiranje, mnogi sestanki ter veliko zapravljenega denarja. Ker je afriški pogreb res velik “praznik” je bilo potrebno organizirati ustrezno pogostitev. Dedek je tako žrtvoval eno od svojih krav. Ko so kravo naložili v voz, da jo odpeljejo, smo ugotovile, da je to kravica, ki že več kot teden dni vsak dan glasno joče. Očitno imajo tudi krave šesti čut.

Naša intuicija pa je malce slabša. Čez teden in vsako nedeljo nam dva topla obroka pripravi naša kuharica Christine, ob sobotah pa smo za obroke zadolžene same. Seveda smo se, kot nam je v navadi, samozavestno lotile kuhanja piščančje juhe. Poiskale smo prvo posodo, ki nam je izgledala primerna, Kaja je prižgala plin, stresla notri vso jušno zelenjavo, piščančje kosti, začimbe in zalila z vodo. Lahko si predstavljate kako lepo je dišalo v naši kuhinji. Motilo nas je le čudno prasketanje izbrane posode. Po eni uri je bila juha gotova, pokanju posode pa se je pridružila še črna obarvanost dna. Takrat smo vedele, da smo zafrknile. Po podrobnem preučevanju in primerjanju različnih posod, ki jih imamo v kuhinji smo ugotovile, da smo našo, sicer zelo dobro juho, skuhale v posodi, ki je primerna zgolj za serviranje jedi. Juho smo brž prelile v pravo posodo, to pa zdrgnile in vsaj približno spravile v prvotno stanje ter v njej pripravile solato. Isti dan nam Marvin ob kosilu pove anekdoto, kako je ena skupina enkrat uničila to posodo, ker so v njej kuhali. Vse štiri smo se spogledale in planile v smeh. Očitno Slovenci predvidevamo, da so vse srebrno-metalne posode pač lonci za kuhanje.

Čez tedne delo na kliniki res poteka kot dobro podmazana švicarska ura. A vseeno nas presenetijo posamezni klinični primeri, kjer moramo vse štiri stakniti glave, odpreti knjige, google in hkrati hitro ter mirno odreagirati. Nekega jutra je tako k nam prišla mamica s svojo 6 mesečno deklico, ki se že en mesec počuti slabo. Tistega jutra je res zakuhala, zato se je njena mama sploh odločila za obisk zdravnika. Vse štiri hitro prihitimo v sobo, pogledamo deklico, na videz popolnoma letargična s paradoksnim dihanjem. Ukrepati je potrebno hitro. Prinesemo vso dosegljivo diagnostiko: izmerjena telesna temperatura 40 stopinj celzija, hemoglobin 2,6 g/dL, saturacija in glukoza nemerljivi, tahikardno dihanje. Hitro nastavimo kisik, apliciramo paracetamol rektalno in poskušamo vzpostaviti intravenozno pot za glukozo in tekočine. Vmes naši sodelavci organizirajo prevoz v najbližjo bolnišnico. Kmalu je na dovozu naše klinike taksist John, ki bo prevzel vlogo reševalnega vozila. Anja z eno roko drži deklico, z drugo roko kisikovo masko, naš sodelavec Keith pa kisikovo bombo. Tako se urno odpravijo v bolnišnico v Bondo. Tam so deklico oskrbeli, Anja in Keith pa sta se po dobri uri vrnila domov. Kako je bilo z deklico naprej na žalost ne vemo. Upamo na najboljše. Niso pa vse urgence zgolj pediatrične. Obiskala nas je tudi HIV pozitivna pacientka, stara okoli 75 let. Že pred kliniko je večkrat bruhala, nato smo jo sprejeli v ambulanto, izmerili izjemno nizek tlak, visok pulz ter visoko vročino. Test za malarijo seveda pozitiven. Septični šok! Vemo, da je potrebno vzpostaviti kanal za intravenozno aplikacijo tekočin in zdravil. Kdo se javi? Vse nas je strah, da se bomo zbodle z iglo HIV pozitivne pacientke. Ampak kanal je potrebno nastaviti in to nam tudi uspe, brez zbodljaja! Gospo stabiliziramo in ker nimamo oddelka za hospitalizacijo pacientov, jo “hospitaliziramo” kar v tej ambulanti. To pomeni, da gospa leži na postelji z zagrnjeno zaveso, občasno bruha v čeber poleg nje, v isti sobi pa se še pol dneva pregleduje druge paciente. To bi bilo v Sloveniji popolnoma nesprejemljivo, tukaj pa je bila to najboljša možna rešitev. Da je v Afriki veliko odvisno od iznajdljivosti nam dokazujejo tudi pacienti sami. Predvsem so to bolniki s kroničnimi ranami, ki jih po njihovo oskrbijo kar doma. Sol naj bi zaustavila krvavitev, listi različnih dreves ter zobna pasta naj bi delovali blagodejno na celjenje ran, sladkor po njihovo preprečuje razrast bakterij in čas je najboljši prijatelj za odprte okužene rane. Vse se seveda začne samo od sebe ali pa z drobno prasko, k nam pa pridejo po 15. letih čakanja. Take paciente seveda podučimo, kako naj ravnajo naslednjič.

Da tukajšnji ljudje zares drugačne razmišljajo kot v Sloveniji kaže tudi njihov bonton na kliniki. V Sloveniji velikokrat slišimo pritoževanje nad pacienti, da niso potrpežljivi, da trkajo na vrata na katerih piše NE TRKAJ, da pridejo z google diagnozo in podobno. No, tukaj pacientom ni problem čakati tudi po več ur; ni pa jim problem tudi to, da pridejo do naše hiške, potrkajo na vrata in zahtevajo zdravljenje (seveda nič urgentnega) v nedeljo zjutraj. Ali pa nas v soboto opazujejo pri kosilu in čakajo, kdaj se jim bomo posvetili. Mnogokrat pridejo tudi po zaprtju klinike, češ da so prišli na prevezo rane (na katero so bili naročeni ob 8.00 zjutraj). Tukaj vse take paciente seveda obravnavamo ter zraven podučimo, da naslednjič tako ne gre. Si predstavljate, da bi vam v Sloveniji, v nedeljo zjutraj na vrata potrkal pacient, ker ga boli glava ali pa ker ima majhen izpuščaj na levi roki. To bi bilo zelo nenavadno, v Afriki pa je to nekaj vsakdanjega.

Kljub temu da tu torej veliko delamo tudi izven našega “delovnika”, smo v začetku februarja naš popoldanski čas namenile izvajanju delavnice o pravilnem umivanju rok. Obiskale smo bližnjo šolo in učence četrtega razreda podučile o higieni rok. Da so roke res umazane, je potrdila temno rjavo obarvana voda, ki je ostala v lavorju. Ker pa je izobraževanje o zdravju pomembno v vseh starostnih skupinah, smo za naše bolnike z bolečino v križu organizirale skupno telovadbo. Naj omenimo, da je bolečina v križu ena najpogostejših težav, zaradi katere nas obiščejo tukajšnji pacienti. Z nami je telovadila tudi 94-letna domačinka, ki se sicer ni mogla vstati, je pa pridno in poslušno opravila popolnoma vse vaje sede. Gospa je živ dokaz pregovora, da so leta le številka. 

Za konec moramo poudariti, da se imamo v Afriki res lepo, čas tukaj teče počasneje, a na vsake toliko ugotovimo, da tudi tu ni vse rožnato. Našo ambulanto so že nekajkrat obiskale bolnice z veliko podplutbo očesa, ki naj bi “padle z motorja” ali pa se “udarile v omaro”. Seveda gre za nasilje v družini. Ko smo o temu povprašale domačine, so dejali le: “This is marriage. It happens, you know.” Vse takšne bolnice smo seveda oskrbele, žal pa ni prišlo do vključitve socialnih delavcev/policije. Tukaj se takšne stvari zgolj pomete pod preprogo in se o tem ne govori, pa čeprav vsi vedo, da to ni prav. Kljub temu, da se s tem ne strinjamo, poskušamo spoštovati tujo kulturo, ki te zadeve pač sprejema in ureja drugače. 

Skratka, kljub vsem kulturnim razlikam in nenavadnostim s katerimi se srečujemo, je življenje tu res nadvse zanimivo. Vseeno na trenutke pogrešamo našo prečudovito Slovenijo. Vsako jutro se spomnimo nanjo, ko srebamo požirke Barcaffe kave in zraven zobamo Domačico. Vse štiri smo dobro. Obiska lekarne za lastne potrebe še nismo potrebovale. No razen Anje, ki se je “nalezla” bolečine v gležnju od naših pacientov. Slednjo si lajša z mazilom Vonac, ki je alternativa Voltarenu in obenem tudi eno izmed najpogosteje predpisanih zdravil. Ah ta rama kabesa (v prevodu: grozna bolečina).

V prihodnjem tednu se odpravljamo na težko pričakovan safari. Do takrat bomo pridno nabirale izkušnje in zanimive zgodbe iz našega afriškega življenja. Se beremo naslednjič! 

Blog št. 1 - počasi se daleč pride